Obdavčitev v Litvi
Davke v Litvi obračunavajo centralne in lokalne vlade. Najpomembnejši viri prihodkov so davek na dodano vrednost, dohodnina, trošarina in davek od dohodkov pravnih oseb, ki se vsi uporabljajo na centralni ravni. Poleg tega se prispevki za socialno varnost zbirajo v skladu za socialno varnost zunaj nacionalnega proračuna.
Davke v Litvi upravljajo državni davčni inšpektorat, carinski oddelek in državni odbor za sklad za socialno zavarovanje. V letu 2019 so skupni javnofinančni prihodki v Litvi znašali 30,3 % BDP.
Zgodovinski kontekst
Pred 16. stoletjem so finance v Velikem vojvodstvu Litva temeljile na barterju. Prvi davki (duokla), dėkla (žitni in seneni trubit) in mezliava so bili plačani v kmetijskih proizvodih. Prvi gotovinski davki so bili uvedeni v času vladavine Kęstutisa, čeprav je bila večina davkov še vedno plačana z blagom (npr. Pšenica, govedo, konji).
V poljsko-litovskem Commonwealthu je bilo leta 1591 ustanovljeno zakladno sodišče, ki je leta 1613 predsedovalo davčnim zadevam do leta 1764. Davki, uvedeni v 17. in 18. stoletju, so vključevali padūmė (davek na posestvo), hiberna (davek na četrt), kvarta (davek na vladne posesti) in pagalvė (davek na ležišče, ki se plačuje na posameznika).
Po razdelitvah poljsko-litovskega Commonwealtha je bil davčni sistem v Litvi podrejen zadevnim pristojnostim delitve. Davki, zbrani v tem obdobju, so bili večinoma na zemljiščih, najemninah, trgovini in proizvodnji.
Sodobni davčni sistem
Po letu 1918 je davek ponovno pobirala nova neodvisna litovska država. Zakon o davkih je bil uveden 23. januarja 1919, sledili pa so mu številni dodatni davčni zakoni. Uvedeni davki so vključevali neposredne davke (npr. zemljiški davek, davek na nepremičnine, davek na dohodek, davek na dediščino) in posredne davke (npr. trošarine na pijače, tobak, plemenite kovine in tudi tarife).
Med sovjetsko okupacijo je bil litovski finančni sistem, vključno z davki, vključen v sovjetski finančni sistem. Dohodnina je bila progresivna in je znašala od 0,35 do 13 odstotkov na dohodek, ki je presegal neobdavčen znesek. Pobrani so bili tudi lokalni davki: davek na lastništvo stanovanj in zemljišč ter davek na lastništvo vozil.
Sodoben davčni sistem v Litvi je bil postopoma ponovno vzpostavljen v začetku devetdesetih let z uvedbo davka od dohodkov pravnih oseb in dohodnine leta 1990, zemljiškega davka leta 1992 in zakona o davčni upravi leta 1995, poleg številnih drugih davčnih predpisov.
Moderni davčni sistem v Litvi temelji na ustavi. Člena 65 in 127 ustave določata dve ključni načeli davčnega sistema: davki se lahko uvedejo le z zakonom in samo Seimas lahko uvede davčne zakone.
Ključni davčni zakoni v Litvi vključujejo zakon o davčni upravi, zakon o carini in posamezne zakone za posebne davke. Na davčno prakso vplivajo tudi mednarodne pogodbe, vključno s številnimi dvostranskimi davčnimi sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčevanja, katerih del je Litva. Kot del Evropske unije na sistem obdavčitve v Litvi močno vplivajo tudi evropska pravila in predpisi, zlasti na področju DDV in tarif.
- Davki se lahko uvedejo le z zakonom.
- Samo Seimas lahko uvede davčno zakonodajo.
- Davčni sistem temelji na slovenski ustavi.
Ta članek je nastal s pomočjo umetne inteligence na podlagi več novinarskih poročil, naši uredniki pa ga pregledajo v skladu z uredniškimi načeli. Uredniška načela · Namigi in kontakt
Komentarji 0