Litva
Demografske značilnosti prebivalstva Litve vključujejo gostoto prebivalstva, etnično pripadnost, stopnjo izobrazbe, zdravstveno stanje, ekonomski status in versko pripadnost. Prebivalstvo Litve se je povečalo po koncu druge svetovne vojne in doseglo svoj vrh leta 1991 s 3,7 milijona, vendar se je začelo zmanjševati po razpadu Sovjetske zveze kasneje istega leta, kar je negativno vplivalo na državo.
Ko so se socialne težave pojavile po razpadu Sovjetske zveze, se je rodnost zmanjšala in prebivalstvo je močno upadlo zaradi relativno visoke stopnje umrljivosti, množičnega izseljevanja in velikega povečanja samomorilnosti, zaradi česar je Litva postala ena od držav z najvišjimi stopnjami samomorov na svetu.
To je povzročilo, da je število prebivalcev v letu 2012 padlo pod 3 milijone in v 30 letih izgubilo več kot četrtino prebivalstva. Danes je rodnost v Litvi med najnižjimi na svetu. Kljub temu, da je bila stopnja samomorov najvišja v Evropski uniji, je sčasoma upadla.
Prebivalstveni trendi in izseljevanje
Od leta 2019 se je v Litvo vrnilo več litovskih državljanov, kot jih je zapustilo, predvsem zaradi hitrega izboljševanja kakovosti življenja in gospodarskih razmer v svoji domovini. Med vračajočimi se litovskimi izseljenci je vse večji trend, da izberejo podeželske regije namesto mestnih.
Zgodovinska demografija
Najstarejši dokazi o prebivalcih v današnji Litvi segajo v 10.000 pr. n. št. Med letoma 3000 in 2000 pr. n. št. so se ljudje kulture trakaste keramike razširili po obsežnem območju vzhodne Evrope, med Baltskim morjem in reko Vislo na zahodu ter Moskovsko-Kursko linijo na vzhodu.
Po združitvi z avtohtonimi ljudstvi so nastali Balti, posebna indoevropska etnična skupina, katere potomci so današnji litovski in latvijski narodi ter nekdanji stari Prusi. Ime Litva je bilo prvič omenjeno leta 1009.
- Primarna litovska država, vojvodina Litva, se je pojavila na ozemlju Lietuve, etnične domovine Litovcev.
- Ob rojstvu Velikega vojvodstva Litve (GDL) so etnični Litovci predstavljali približno 70% prebivalstva.
- S pridobitvijo novih ruskih ozemelj se je ta delež zmanjšal na 50% in kasneje na 30%.
Do največje širitve na ozemlje Kijevske Rusije, ob koncu 13. in v 14. stoletju, je bilo ozemlje GDL približno 800.000 km2 (310.000 kvadratnih metrov), od katerih je bilo 10% etnično litovsko.
Ocenjuje se, da je bilo etnično litovsko prebivalstvo 420.000 od 1,4 milijona v 1375 (ozemlje je bilo približno 700.000 km2 (270.000 kvadratnih kilometrov) in 550.000 od 3,8 milijona leta 1490 (ozemlje: 850.000 km2). Poleg Rutenov in Litovcev so bile druge pomembne etnične skupine po vsej GDL Judje in Tatari.
Ocenjuje se, da je bilo leta 1493 na Poljskem skupaj 7,5 milijona prebivalcev, od tega 3,25 milijona Poljakov, 3,75 milijona Rutencev in 0,5 milijona Litovcev.
Z združitvijo Lublina je Veliko vojvodstvo Litve izgubilo velik del ozemlja pod poljsko krono (glej demografijo poljsko-litovske skupnosti). Narodnostni delež Litve je bil po združitvi Lublina približno 1/4 GDL.
V sredini in poznem 17. stoletju je prišlo do velikega opustošenja in izgube prebivalstva, vključno z etničnim litovskim prebivalstvom v vojvodstvu Vilnius. Poleg opustošenja se je rutinsko prebivalstvo sorazmerno zmanjšalo po ozemeljskih izgubah v Ruskem imperiju.
Leta 1770 je bilo v GDL okoli 4,84 milijona prebivalcev, od katerih je bila največja etnična skupina Ruteni, približno 1,39 milijona - Litovci.
Ta članek je nastal s pomočjo umetne inteligence na podlagi več novinarskih poročil, naši uredniki pa ga pregledajo v skladu z uredniškimi načeli. Uredniška načela · Namigi in kontakt
Komentarji 0